Slovenska Obala nam je
dobro poznana, mnogo manj pa njeno zaledje. Med spomladanskim ali jesenskim
oddihom na Obali si je vredno utrgati čas za raziskovanje notranjosti slovenske
Istre. Odkrivanje skritih kotičkov Istre nas bo popeljalo od vasi do vasi in istrskih zgodovinskih, arhitekturnih, kulinaričnih, enoloških in drugih
etnoloških značilnosti.
Istra je bila od nekdaj enotna regija in ne ločena na
slovenski in hrvaški del, prebivalci so se od nekdaj šteli za Istrane, ne glede
na jezik in kasnejšo narodno pripadnost. Ne glede na državno mejo ali na
hrvaške politične regije so za Istro značilni zanimivi kraji, običaji, zgodovina
in legende.
Po zaledju slovenske Istre
Med letovanjem v Izoli, Strunjanu ali Portorožu lahko raziščete zanimivo zaledje slovenske Istre. Tako se lahko iz Debelega rtiča podate pod Kraški rob. Pot vas vodi skozi Dekane in Rižano ter mimo izvira reke Rižane na Bržanijo, pobočja pod Kraškim robom, ki je od nekdaj ločnica med Krasom in Istro. Svet med Kraškim robom in Šavrinskim gričevjem je poln naravnih in kulturnih znamenitosti.
Iz Kopra se lahko odpravite na skrivnostno Šavrinsko gričevje. Med Avstrijo in Beneško republiko so potekale stoletne vojne, na mejnem območju od Črnega Kala preko Podpeči in Zanigrada je tako zrasla vrsta utrdb, s katerimi so Benetke zaščitile svoje ozemlje. Vse trdnjave so imele oporno točko v Kubedu, ki stoji na svojevrstnem kamnitem zobu. Vendar ni bila zgolj oblast tista, ki je zidala trdnjave; gradili so jih tudi kmetje. Od 15. do 17. stoletja so tu pustošili Turki, zato so kmetje postavili več protiturških taborov, ki so vsak po svoje znamenitost. Tabor v Ospu je postavljen v kraško jamo pod orjaški skalni podor, v Hrastovljah so vaščani z mogočnim obzidjem obzidali staro romansko cerkvico Sv. trojice, nad Sočergo pa sta na pretečo nevarnost opozarjala Stražarja, mogočna kamnita stolpa.
V vaseh na vrhovih gričev boste dobili občutek, da bi
se lahko morja dotaknili. Oddaljenost od morja je le pet kilometrov, vendar je občutek
povsem drugačen kot na obali, prav nič morski. Manjka vrvež. In to je tisto,
kar privablja goste. Mir. Nedotaknjenost. In seveda lepi razgledi ter toplo
vreme tudi pozimi.
Tudi gričevje nad Izolo vabi na prijetno krožno pot
skozi Korte, Padno, Šmarje in druge kraje, obvezen pa je tudi obisk živega
muzeja Hiša Vrešje v Krkavčah, kjer se lahko ustavite tudi ob Krkavčanskem
kamnu.
Pravijo, da je bila nekoč sol celo dražja od zlata, in
ni vrag, da je marsikateri beneški trgovec obogatel tudi na račun belega zlata
iz koprskih, izolskih, strunjanskih, lucijskih ali sečoveljskih solin. Ta sol
je od nekdaj slovela kot ena najbolj kakovostnih, a smo v časih, ko je bilo v
Sečovljah bolj pomembno rudarjenje, nanjo skoraj pozabili. Solna pot, seveda po
nekaj ovinkih, da bi čim več videli in doživeli, vas bo po najlepšem,
zavarovanem delu slovenske obale vodila od Strunjana do Sečovelj, natančneje od
Krajinskega parka Strunjan do Krajinskega parka Sečoveljske soline. Iz
Strunjana, mimo Pirana in v Portorož. Nato v Sečo ob Jernejevem kanalu, kjer
boste ugotovili, da ste na enem najlepših kotičkov v Sloveniji, med sečoveljskimi
solnimi polji.
Življenje v zaledju
Istrsko gričevje se je vedno nagibalo k obmorskim krajem, predvsem pa k Trstu, ki je bil tedaj največje pristanišče Avstro-Ogrske. Iz tistega obdobja izhaja podoba Šavrinke: ženske, ki vsak dan odhaja peš na dolgo pot na trg in na glavi in v rokah nosi domače pridelke, da bi si zagotovila boljše življenje v rodnem kraju. Pa ni bila samo prodajalka; prebivalci teh krajev so v mestih opravljali vrsto drugih del, kajti druge izbire namreč ni bilo, z izjemo selitve v daljne kraje ali pa beračenja. Temeljit zasuk se je zgodil po drugi svetovni vojni.
Po dveh desetletjih in pol pod Italijo je območje zasedla jugoslovanska vojska, ko je nastala t. i. cona A. Nova oblast je naredila vse, da bi kraji ostali slovenski. Za zagotovitev življenjskih razmer je v obmorskih krajih začela graditi industrijo in iz Šavrinskega gričevja nenadoma ni bilo treba več prek daljnih morja za spodobno življenje. V nekaj desetletjih se je število prebivalcev močno zmanjšalo, saj so se preselili v obmorska mesta.
V gričevju je tako ostala kopica vasic, ki so nekdaj kipele od življenja. Običajno stojijo na grebenih nad strmimi dolinami. Hiše so običajno postavljene v gručah, iz kopice pa izstopa cerkveni zvonik. Nekdanjega vrveža ni več. Vsakdo, ki ga zanese v te kraje, je presenečen nad lepoto vasic. Vse so zidane iz kamna in krite s korci, po stenah plezajo trte in majhna okna imajo lesena polkna. Cerkvico običajno obdajata zid in pokopališče, polno, a z le nekaj priimki. Življenje je bilo tu tudi v revščini lepo: vsi so se poznali in razširjena družina je skupaj reševala težave. Šavrinsko gričevje je tako Toskana v malem in lahko rečemo, da ne bi moglo biti lepše. Prebivalci se v te kraje v zadnjih letih vračajo ali za stalno ali pa hiše preurejajo v počitniške.