Zima na Obali - Soline

Tudi zima ima svoj čar. Na obali je prijaznejša kot na celini. Slovenska obala je v mrzlih zimskih dneh edino zatočišče, kjer na sprehodu ob sončnem vremenu ne občutite mraza do kosti. Temperatura se čez dan povzpne tudi na okoli deset stopinj, kar je ravno prav za sproščeno sprehajanje ob morju. Zimsko idilo spremlja vonj po soli, čista jasnina ozračja in morja. Ob pomolih se zibajo čolni, nebo preletavajo galebi, promenade so pregledne, prostorne in vabljive, brez gneče. 

Večina ljudi znamenite soline in krajinske parke na slovenski obali obišče poleti, vendar sta pozna jesen in zima prav tako odlična priložnost za izlet. Še posebej za tiste, ki želijo prekiniti včasih monotono, velikokrat pa megleno in hladno jesensko vreme. Seveda je obisk solin precej več kot le izlet na morje. Sečoveljske soline ob izlivu reke Dragonje in Strunjanske soline v Strunjanu sta odlični točki za potep med številnimi kanali, namenjenimi pridobivanju soli. V tem času je to mirno in spokojno okolje idealen kraj za opazovanje številnih vrst ptic in slanoljubnih rastlin, ki jih ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji. 

Zimsko vreme je idealno za obisk solin!

Poleg tega je zima za soline za pridelovanje soli posebej pomembna. Solinarji pravijo, da se najboljša sol proizvaja pozimi. Kakovost pridelane soli v poletnih mesecih je odvisna od stopnje ohranjenosti in ohranjenosti  posameznih solnih fondov. V solinah je vedno potrebno upoštevati  vremenske razmere, saj je količina pridelane soli odvisna od poznavanja vremenskih pojavov, vetrov, bibavice, itd.

Soline poživljajo zimo

V Sečoveljskih solinah so obiskovalcem parka namenjene tri Solinarske poti. Prva je v delu parka, ki se imenuje Lera, kjer še vedno zelo uspešno pridelujejo sol. Po njej potekajo vodeni pohodi. Usposobljeni naravovarstveni nadzorniki nas popeljejo skozi stoletja pridobivanja soli na tem območju in nam predstavijo tradicionalen način pridelave soli ter posebnosti, ki jih ni nikjer na svetu. Drugi dve poti sta v južnem delu solin, imenovanem Fontanigge, kjer so pridelovanje solin po drugi svetovni vojni opustili. Tu bomo lahko obiskali muzej, podrobneje pa se bomo srečali z delom solin, ki se povezuje z naravo. Možnosti za hojo na Fontaniggah je več. V solinah se nahaja tudi Muzej solinarstva, in sicer ob kanalu Giassi, kjer je ena od štirih obnovljenih solinskih hiš z razstavljeno muzejsko zbirko in solnim fondom s pripadajočim dovodnim kanalom za morsko vodo. Pot ob Dragonji od vstopne zapornice do Muzeja solinarstva je dolga približno 2,5 km (v eno smer). Obisk Muzeja solinarstva je mogoč s plovilom Solinarka, s kolesom, peš in izjemoma tudi z avtobusom. 

Obiskovalci se lahko odločijo tudi za krajši enourni ogled bodisi klifa bodisi lagune Stjuža in solin s podrobnejšo razlago o postopku pridobivanja soli, ki je speljan po približno 1,5 km dolgi poti. Pot ob laguni vodi do novourejenega centra za obiskovalce, kjer si lahko ogledajo razstavo in film o parku, nastanku solin, tradicionalni pridelavi soli ter o rastlinah in živalih, prilagojenih na slano okolje.

Soline v Sloveniji

Velike in plitve vodne površine v zavetju mediteranskega podnebja so bile vedno polne življenja. Ne samo solinarjev, ampak tudi na slano okolje prilagojenih živali in rastlin. Med slednjimi so posebnost slanoljubne rastline ali slanuše. Za številne od njih je značilno, da se jeseni, ko iz s hranili siromašnih tal izčrpajo ves dušik, obarvajo v rdeče.

Od živalskih vrst pa je solinski habitat pravi raj za ptice. V vzdrževanih nasipih so se oblikovali različni biotopi, ki pticam nudijo prenočišče ali prezimovališče. Do sedaj so našteli kar 296 vrst. Za solinske kanale in mlake je značilna riba solinarka, poleti pa lahko naletimo na drobnega, dober centimeter velikega rdeče obarvanega solinskega rakca.

Tisočletna tradicija solinarstva

Solinarstvo je več stoletji stara dejavnost v tem delu Slovenije. V Sečovljah in Strunjanskih solinah ohranjajo tradicionalen način pridobivanja soli. Od nekdaj številnih solin v Tržaškem zalivu sta se ohranili le tisti v Sečovljah in Strunjanu. Strunjanske in Sečoveljske soline se uvrščajo med edine soline ob vzhodni obali Jadranskega morja, kjer s tradicionalnimi postopki v celotnem procesu pridelujejo sol z dnevnim pobiranjem v slanici na biosedimentu – petoli. Soline v severnem Jadranu so imele stoletja velik vpliv na gospodarstva držav in mestnih državic tega območja. Bile so predmet političnih sporov in vojn, ker je bila sol zaradi svoje uporabnosti dragocena surovina in strateško trgovsko blago, pomembno za konzerviranje hrane in za proizvodnjo smodnika. 

Svoj čas je bilo poleg starih piranskih solin v Sečovljah, Luciji in Strunjanu v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli). Zaznamovali jih niso le politični in gospodarski interesi, pač pa tudi muhavost narave, ki je včasih za dolga obdobja onemogočila solinarstvo. Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni vzgoji:

-         Pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov poslastica za sladokusce,

-         ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini,

-         območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam,

-         hkrati je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.

Več o tradicionalnem solinarstvu.  

Koristne povezave – viri – za pomoč pri raziskovanju solin v zimskem času:

-         O solinarstvu

-         Strunjanske soline

-         Sečoveljske soline

-         O solnem cvetu