Zgodba o nastanku: Kako je Bernardin postal st. Bernardin Resort?

Na ostankih ruševin je vklesan napis na pročelju vhoda nekoč mogočne in pomembne cerkvice Sv. Bernardina, iz katere razberemo letnico nastanka, njene ustanovitelje in komu je bila posvečena. Ta napis nam predstavlja poglobljeno iskanje resnice o nastanku Bernardin Resorta.

Pogled na današnje kamnite ostanke, ki so sedaj obkroženi z moderno arhitekturo turističnega kompleksa Hotelov Bernardin, se široko razprostira v vse smeri. To je točka, kjer se s pogledom za trenutek ozremo v preteklost, ki nam budi zavest in ponos na bogato kulturno dediščino tega kraja.

Ob raziskovanju te kamnite strukture iz skromnih pisnih virov, ostajajo še številna vprašanja brez odgovorov. Zagotovo pa je, da je cerkev st. Bernardina v srednjem veku budila željo po pripadnosti in povezanosti z vero. Z vidika takratnih življenjskih nazorov je bilo to navadno iskanje občutka zavetja, opore in varnosti. 

V času starih Rimljanov je bilo tu samo zelenje, v zalivu pa zavetišča pomorščakom in majhno pristanišče. V petem stoletju so Rimljane pregnali barbari, v šestem stoletju so se naselili Slovani, ki so si jih v sedmem stoletju podredili Bizantinci, v osmem Franki, v devetem stoletju Itali ter v desetem nemško cesarstvo. Naslednjih nekaj stoletij se je mesto borilo za neodvisnost, svobodo in samostojnost ter vodilo politiko (ne)sodelovanja do Beneške republike, Dubrovnika in Splita. Pirančane je v tem času vodila krščanska pobožnost, ki je bistveno pripomogla, da so v Piranu zgradili cerkve in samostane ter sprejeli dva najpomembnejša redova serafa iz Assisija; minorite in observante. 

Leta 1451 se je tu, na Bernardinu, ustavil Sveti Janez Kapistran (1386–1456), reformator in pridigar, frančiškan–observant, imenovan tudi 'apostol Evrope'. Navdušil je Pirančane, ki so ga prosili, da bi izven piranskega obzidja zgradili cerkev, posvečeno njegovemu prijatelju, novemu svetniku iz Siene, Svetemu Bernardinu Sienskemu (1380 – 1444) in samostan za njegove brate observante.

Hanc Sacram AEdem, & Domum Religiosam

Cives Pyranenses pyssimi

Sancto Bernardino, &Fratribus Minoribus

Dedicarunt M.CCCC.LII

Gradnja cerkve in samostana na mirni obmorski idili je povzročila ljubosumje. Tekmeci so se zatekli k škofovi razsodbi Bonifacija VIII., ki narekuje, da mlajši bratje ne smejo brez posebnega dovoljenja graditi cerkve. Tako cerkev in samostan skoraj ne bi bila zaključena. Vendar je zgornji napis Nikolaja V. v posebnih pismih, odposlanih iz Rima 1. julija 1452, pregnal vsakršni dvom. Zgodba je imela vesel zaključek, po umiritvi spora so stavbo dokončali in vselili red serafskih observantov.

Bernardin Sienski je bil velik pridigar in ljudski misijonar. Njegova grobnica je v cerkvi sv. Bernardina v abruškem mestu L'Aquila. Bernardino Albizeschi, ki so ga pozneje imenovali "novi Frančišek", se je rodil 8. septembra 1380 v kraju Massa Carrara Marittima, nedaleč od Siene. Po smrti staršev so ga vzgajali sorodniki. Že z enajstimi leti je začel študirati na sienski univerzi. Zaradi nadarjenosti je bilo pred njim odprtih veliko poti, toda Božja previdnost je imela zanj pripravljene drugačne načrte. Leta 1397 je izbruhnila strašna epidemija kuge, zato je sedemnajstletni Bernardin končal študij ter negoval bolne in umirajoče v svojem mestu. Ob koncu epidemije, je hudo zbolel še sam in več mesecev nihal med življenjem in smrtjo. V tistem času je v njem dozorel sklep, da bo stopil v red manjših bratov. Ko je leta 1402 ozdravel, je v Sieni prejel redovniško oblačilo, leta 1404 pa mašniško posvečenje. Bernardin je bil od vsega začetka zagovornik doslednega življenja.

Ta veliki misijonar je po zgledu svetega Frančiška oznanjal ljubezen, pokoro in mir. Zaradi priljubljenosti, ki jo je ohranil kljub svoji strogosti, so ga že med njegovim življenjem častili kot svetnika. Njegov učenec je bil tudi sveti Janez Kapistran, ki ga je pri delu ves čas podpiral. Bernardin Sienski je umrl 20. maja 1444 v Sieni, star triinšestdeset let. Že po šestih letih, leta 1450, ga je papež Nikolaj V. razglasil za svetnika.

Glavno cerkveno ladjo so krasile stropne slike, ki jih je v letih 1743-1745 naslikal beneški slikar Antonio Rebolo. Poleg ostalih umetnin, je bilo izpostavljeno še eno pomembno delo Vivarinijeve šole in sicer, slika Sv. Bernardina, ki je sedaj nameščena v cerkvi Sv. Ane v Kopru. Znani so bili protesti fratov glede prenosa tako te kot ostalih umetnin, pa tudi knjig. Samostan je imel zelo bogato knjižnico z veliko zanimivimi in pomembnimi knjigami, ki so bile kasneje izgubljene. V samostanu srednje velikosti so imeli še dormitorije – t.i. spalnice, delavnice, klavzurne celice, kjer so observanti lahko opravljali razna dela.

Škof Naldini (Cerkveni krajepis Justnopolis – Koper) navaja, da je imela cerkev številne marmorne oltarje in krasilo jo je veliko kvalitetnih likovnih del, med katerimi je izstopala oltarna slika Alisea Vivarinija starejšega, Mati s spečim otrokom (1489). Kasneje jo je baron  Stefano Carneo leta 1802 daroval cesarju Francu II. na Dunaj. V povezavi s to umetnino je znana zanimiva zgodba. Leta 1968 je v časopisu La Provincia, Paolo Tedeschi objavil dvoje pisem barona Stefana (1803). Bila sta namenjena očetu znanega izolskega pesnika Besenghi degli Ughi. Iz pisem je bilo mogoče razbrati protest minoritov glede prenosa slike Matere s spečim otrokom na Dunaj.

Med gradbenimi deli, ki so zajela domala ves hrib Bernardina od morske obale na jugovzhodu pa do ceste Piran – Portorož, so bili poleg rimskega nagrobnika najdeni tudi fragmenti rimskih amfor in opek, ki so ležali v vrhnji plasti zemlje. Na osnovi teh drobnih najdb je bilo na Bernardinu izkopanih več manjših sond jugovzhodno in vzhodno od razvalin cerkve Sv. Bernardina iz leta 1452. Najstarejši so bili temelji križnega hodnika frančiškanskega samostana in uničeno skeletno grobišče bržkone iz tistega časa.

V okolici ruševin so odkrili tudi ostanke barvarne purpurnega rdečila (velike množine izkopanih polžev), mozaičen tlak, sarkofag, vodnjak, opeko, keramiko, steklenino in drugo.

Danes se ob cerkvici ustavi prav vsak mimoidoči, eni zgolj zaradi občudovanja in želje po odkritju zgodbe o Bernardinu. Drugi posedejo poleg, v zavetju oljk in nemo opazujejo razgled na morje, ki se razprostira iz terase Interancional pred hotelom Histrion. Vsi pa jo zagotovo želijo uloviti v fotografski objektiv. Cerkev st. Bernardina je zelo fotogenična, oglejte si nekaj utrinkov na našem Instagram profilu in se prepričajte. Ustvarjajte tudi vi svoje nepozabne počitniške zgodbe na slovenski Obali z @hotelibernardin.