Privlačnost slovenskega primorja, tega najsevernejšega konca Sredozemskega morja v severnem jadranu, so opevali številni pesniki. Navdihovali so jih istrski griči, morje, soline, Kras.
Obala z bujnim rastlinstvom ponuja obilico kulinaričnih doživetij s svežimi zelišči (Enyoj Local) in s slastnimi ribjimi specialitetami.
V istrski kuharski tradiciji se jedi najpogosteje
kuha, redkeje cvre. Ključno vlogo imajo avtohtona in lokalno pridelana zelenjava,
zelišča in začimbe. Začimbe so običajno blagega okusa, kuharji pa pogosto
posežejo tudi po njihovih divjih različicah.
Za istrsko kuhinjo so značilne
jedi z ribami in perutnino. Najpomembnejši sestavini sta gotovo domače oljčno
olje in vino.
Olje, vino in morska sol, pridelani v Slovenskem primorju,
so dandanes že svetovno znani izdelki.
Oljka je
sredozemska rastlina in je po zaslugi svoje bogate dediščine, ki se pojavlja
tako v mitologiji kot tudi v življenju modernega človeka, neizčrpen vir zgodb.
Zaradi specifičnih podnebnih razmer na našem območju je istrsko oljčno olje
znano po svojem posebnem okusu.
Divji špargelj, po domače »šparoga«, je značilna sredozemska
rastlina. Raste ob obronku gozdov slovenske Istre. Kot dvodomna zelnata trajnica
zraste tudi do enega metra visoko. Rodi vsako leto v pomladanskih mesecih od sredine
marca do sredine maja.
Star istrski pregovor pravi: »April spareser, maio sareser«
(April špargljev, maj češenj).
Kaki, ki mu pravimo tudi božji sadež je sadje, ki ga lahko uživamo le v kratkem jesenskem časovnem obdobju. V Evropo je kaki
prišel okoli leta 1870, uspeva pa predvsem v Sredozemlju. V
Istri in slovenskem primorju so kaki začeli gojiti nekoliko kasneje, v prvih
desetletjih prejšnjega stoletja. Turistično društvo Solinar iz Strunjana je zelo uspešno pri
povezovanju naravnih danosti kraja s pestro turistično ponudbo, ki črpa ves svoj potencial iz naravne dediščine. Vsako leto
tradicionalno organizirajo prireditev; Praznik kakijev in s tem prispevajo k
turistični ponudbi občine.
Artičoke so poznali že antični Grki in Rimljani. V času največjega razcveta in moči so jih gojili kot zelenjavo in kot okrasno rastlino. Jedli so jih kuhane ali surove. Nato so na artičoko pozabili in šele v prejšnjem stoletju odkrili njeno zdravilno moč v povezavi z obolenji jeter in žolča. Artičoka je bodeči neži podobna rastlina, ki zraste do 120 cm visoko. Običajno jemo kuhane plodove oziroma cvetove. Mediteranska oz. istrska kuhinja pozna mnogo različnih jedi prefinjenega okusa prav iz artičoke.
Piransko sol solinarji pridelujejo po 700 let starem postopku in jo še vedno žanjejo ročno s tradicionalnim orodjem. Največja skrivnost kakovosti in naravne bele barve soli iz
Sečoveljskih solin so ilovnata tla solnih polj, ki so pokrita s tanko plastjo petole, nekaj milimetrov debele podlage iz biosedimenta, ki jo tvorijo minerali in mikroorganizmi. Pridobivanje soli je povsem odvisno od od sil narave; sonca, vetra in morja ter marljivega dela solinarjev. Sol iz Sečoveljskih solin je bogata z minerali morja in izrednega okusa, ki jedem doda plemenito aromo.
Na
istrskih tleh uspeva avtohtona sorta vinske trte, iz katere plodov pridelujejo čislano
rdeče vino Refošk ali belo vino Malvazija. Obe sorti vina se idealno prilegajo k značilnimi istrskimi jedmi: Pršutom, sirom, kruhom z domačim oljčnim oljem, bobiči (enolončnica s koruzo), ocvrtim pecivom »fritolami«, sladkimi štruklji, »krvavo
polento«, omleto z divjimi šparglji, kot tudi za Istro značilnimi tradicionalnimi
testeninami; bleki, blečići, fuži.
Osmice
Za najbolj pristen kulinarični užitek od novembra do
junija poskrbijo osmice, ki jih je na Primorskem veliko. V času osmice domačini običajno ponudijo vino lastne izdelave, vloženo domačo zelenjavo, hladne narezke, oljke, sire,
kuhane klobase, doma pečen kruh in ... še in še.
Mmm ... pa dober tek!